To ni samo diagnoza: dr. Nada Mirnik razkriva, kaj celiakija v resnici naredi človeku

Napisal Miha Muhic
6 maja, 2026

Deli s prijatelji!

Deli

Ko sem prejel diagnozo celiakije sem imel občutek, da se je vse ustavilo. Danes vem, da je bil to šele začetek. Življenje brez glutena mi je morda prineslo celo svobodo, drugačno, kot sem si kadarkoli predstavljal. Ravno o tem sva govorila s psihoterapevtko dr. Nado Mirnik, zakaj diagnoza ni kazen, temveč priložnost za spremembo.

Kdo je dr. Nada Mirnik?

Dr. Nada Mirnik, ki ima za sabo več kot 8.000 ur terapevtskega dela, se v svoji praksi vsakodnevno srečuje z ljudmi, ki se znajdejo na podobnih prelomnicah. Njeno delo temelji na razumevanju, da telo, čustva in odnosi nikoli ne delujejo ločeno. Ko se nekaj zamaje v telesu, se zamaje tudi notranji svet človeka – in obratno. Prav zato poudarja, da diagnoza, kot je celiakija, nikoli ni samo medicinska informacija, ampak vedno tudi čustveni proces.

Diagnoza, ki te ustavi – in spremeni

Ko prejmeš diagnozo, ki vpliva na tvoje življenje, pride najprej jeza. Zakaj ravno jaz? Če že sprememba, zakaj ravno zdravstvene težave? In zakaj se bom zopet jaz moral nekaj učiti in prilagajati? Nato strah. In šele čez čas morda tudi občutek hvaležnosti. V mojem primeru je bila to seveda celiakija. Na prvi pogled “le” sprememba prehrane, v resnici pa globoka sprememba načina življenja. Hrana, ki je bila nekoč užitek, je postala vse prej kot to. Nekaj, kar zahteva previdnost. Vsak grižljaj je postal odločitev, vsak obisk restavracije izziv. Sčasoma sem ugotovil, da največja sprememba ni bila na krožniku, ampak v meni.

Leta iskanja brez odgovorov

Skoraj štiri desetletja sem, sicer z vmesnimi daljšimi prekinitvami, obiskoval zdravnike zaradi kronične utrujenosti in bolečin v sklepih. Odgovori so bili vedno podobni – prehitra rast, stres, tempo življenja, sezonski vplivi. Dolga leta brez jasnega odgovora. Dokler nisva z novo osebno zdravnico rekla: dovolj je. Ko sem končno izvedel, da imam celiakijo, sem občutil hkrati olajšanje in razočaranje. Kako je mogoče, da sem moral toliko let živeti z nečim, kar bi lahko odkrili z razmeroma preprostim testom?

Ko telo končno spregovori

O tem, kaj pomeni, ko telo postavi mejo, sem se pogovarjal z dr. Nado Mirnik, psihoterapevtko, ki v svojem delu povezuje telo, misli in čustva. Njene besede delujejo pomirjujoče, a vse prej kot prazno.

»Vsaka diagnoza, ki zahteva spremembo življenjskega sloga, ni samo zdravstveni izziv, ampak je tudi čustveni proces in preizkus volje ter vztrajnosti,« pravi. »Človek lahko postopoma ali nenadoma izgubi občutek varnosti in zaupanja v svoje telo. Telo sporoča, da je potrebna sprememba. Ko se nekaj spremeni v telesu, se zamaje celoten sistem – misli, čustva in odnosi. Dolgotrajna bolečina, nerazumevanje okolice ter dolgotrajno iskanje diagnoze lahko ustvarijo občutek nemoči in dvoma vase. Človek začne dvomiti, ali pretirava, čeprav telo jasno govori. Zato ob pravi diagnozi pride olajšanje, a tudi žalost in jeza, ker si končno slišan – pogosto zelo pozno. Vsi ti odzivi so naravni. Pomembno pa je razumeti, da bolezen ni kazen, temveč sporočilo. Ko telo slišimo, se lahko začne zdravljenje – tako fizično kot psihično.«

Njene besede so me spomnile, da telo nikoli ne laže. Samo govoriti zna drugače. In če ga ignoriramo, začne kričati.

Odnosi na preizkušnji

Celiakija ne vpliva le name, temveč tudi na ljudi okoli mene. Na ženo, ki mora paziti na drobtine. Na prijatelje, ki poskušajo pripraviti nekaj brez glutena, pa jim ne uspe vedno. Na družinska kosila, kjer se pojavi tisti znani trenutek: »Kaj pa ti sploh lahko ješ?« Na začetku sem se počutil kot breme. Kot nekdo, ki zapleta stvari, ki preveč komplicira. A resnica je bila drugačna – nisem znal postaviti svojih meja.

Dr. Mirnik pojasnjuje: »Ko človek dobi diagnozo, ki zahteva prilagoditve, se začne spraševati, ali ima pravico do svojega prostora in svojega ‘ne’. Pogosto se odnosi zamajejo ne zaradi bolezni, ampak zaradi nerazumevanja in strahu pred zavrnitvijo. Partner ali družina lahko to vidijo kot pretiravanje, v resnici pa gre za potrebo po varnosti. Hrana postane simbol odnosa. Ko nekdo spoštuje tvoje meje, spoštuje tvoje telo. In ko to bližnji razumejo, se pojavi občutek sprejetosti, razumevanja in bližine.«

Ko nekdo reče: »Saj malo glutena ti ne bo škodilo,« ne govori o hrani, ampak o odnosu. Ko pa nekdo reče: »Povej mi, kaj potrebuješ,« je to spoštovanje v praksi.

Telo se začne vračati

Ko sem izločil gluten, se je začelo nekaj nepričakovanega. Telo se je začelo prebujati. Bolečine v sklepih so izginile, jutra so postala lažja. In takrat sem si rekel: če sem to zmogel, bom zmogel tudi kaj večjega. Leto in pol po diagnozi sem stal na cilju desetkilometrske razdalje na Ljubljanskem maratonu. Zadihan, a srečen. Ne zato, da bi kaj dokazal drugim, ampak zato, ker sem ponovno začutil svoje telo.

Dr. Mirnik ob tem poudari: »To je zelo simbolično. Ko človek začne znova teči, pomeni, da se vrača v življenje. Tek ni le dosežek, ampak znak, da telo ponovno zaupa. Zdravljenje pomeni tudi ponovno učenje zaupanja vase in v procese, ki jih ne moremo nadzorovati. Ko človek sprejme svoje telo z vsemi omejitvami, pridobi svobodo. Takrat bolečina postane učiteljica.«

Kaj pa zdravniki?

Ostaja pa vprašanje, ki se mi čedalje pogosteje pojavlja. Kako doseči, da bi zdravniki ob različnih simptomih pogosteje pomislili na celiakijo? Koliko ljudi danes še vedno hodi po isti poti nevednosti – utrujeni, izčrpani, brez odgovora?

»Zdravniki delujejo v sistemu, kjer je tempo zelo hiter, odgovornost velika, časa za pogovor pa premalo,« pravi dr. Mirnik. »Potrebujemo več poslušanja. Ne le več testov, ampak več dialoga. Pacient mora postati bolj aktiven sogovornik. Zdravnik, ki pomisli širše, ustvarja prostor za zaupanje.«

Ko iz izkušnje nastane poslanstvo

Ko sem sprejel diagnozo, sem sprejel tudi odločitev, da pomagam drugim. Tako je nastala Artichoka Gluten Free – kot prostor razumevanja, ne le ponudbe. Namenjena tistim, ki so danes tam, kjer sem bil nekoč: zmedeni, prestrašeni in brez jasnih odgovorov.

Dr. Mirnik ob tem pove: »Ko človek svojo bolečino preoblikuje v pomoč drugim, se zgodi nekaj zdravilnega. Izkušnja dobi smisel. Kar je bilo nekoč težko, lahko postane darilo.«

Ni konec. Začetek.

Celiakija te nauči discipline, a tudi nežnosti do sebe. Nauči te, da ne moreš imeti vsega, lahko pa začneš bolj jasno čutiti, kaj potrebuješ. Da zdravje ni nagrada, ampak odnos. In da diagnoza ni konec, ampak začetek.

Če se tudi ti po diagnozi kdaj počutiš izgubljeno, si zapomni: nisi sam. In če boš poslušal svoje telo, te bo slej ko prej pripeljalo tja, kjer moraš biti.

»Razum lahko sprejme diagnozo, a šele čustveno sprejemanje prinese notranji mir in spremembo,« sklene dr. Mirnik. »In prav ta mir je ključ do resničnega zdravljenja.«

Miha Muhič