Ljubljanski maraton oktober 2025

Napisal Miha Muhic
21 oktobra, 2025

Deli s prijatelji!

Deli

Pravijo, da se vse v življenju zgodi z razlogom.

Meni, ki sem po duši zagotovo športnik, ali pa sem bil to v prejšnjem življenju – če je to sploh možno – je bil en pomemben del športa, tek, že v rani mladosti onemogočen.

Diagnoza, ki mi je spremenila življenje: celiakija

Enostavno – moja kolena teka niso zmogla. V šolah sem lahko premagoval samo manjše napore, od telovadbe pa so mi preostale le krajše ali manj intenzivne aktivnosti. Zame nedosegljivi so bili že malo daljši pohodi. Bolečine v kolenih so bile ob naporih prehude. Dokler… vse dokler mi, pol življenja kasneje, pri skoraj petdesetih, niso odkrili, da imam celiakijo.

Takoj sem iz prehrane popolnoma izključil gluten, ker je to pri celiakiji edino zdravilo. Prva sprememba, ki sem jo opazil, so bile veliko manjše bolečine v sklepih. Da se popolnoma prepričam, če je res kaj na tem, sem začel teči, kar je bilo dotlej zame nepojmljivo. In potem še enkrat in še enkrat…. Prvič v odraslosti sem lahko tekel! Začuda mi je kar dobro šlo, zato sem si kmalu zadal osebni izziv. Če pretečem deset kilometrov v enem kosu, potem pa res imam dokaz, da se je ta sprememba zgodila zaradi glutena.

V pravem športnem duhu, da ne bo to le moj osebni cilj in zato morda tudi šibkejša motivacija in poraz ob mojem neuspehu manjši, sem ga tudi javno oznanil: desetko bom pretekel uradno, na Ljubljanskem maratonu 2025!

Priprave brez trenerja, a z veliko srca

Za trening sem v pol leta najprej prehodil približno 50 km in pretekel točno 121 km. Ja, vem točno razdaljo, ker sem vse treninge meril. Najprej sem tekel po 1 km, nato 2, kasneje 3 in na koncu po 5 km na trening, običajno dvakrat na teden. Vse to po občutku, brez profesionalne podpore trenerja, zelo previdno, zelo nežno.

Pri prehrani nisem nič eksperimentiral, le da je bilo brez glutena. A ustrezna in okusna brezglutenska prehrana je (žal) še vedno redka, predvsem zato, ker so prodajalci večinoma le trgovci, brez lastnih izkušenj s to boleznijo. Tako smo vzporedno iskali in razvijali nabor brezglutenskih izdelkov, ki so varni, dobri in jih sam jem prav z veseljem.

Ker pa sem odkril, da imajo z iskanjem ustrezne prehrane težave tudi ostali, smo najboljši del naših izdelkov ponudili tudi v naši spletni trgovini. Tako lahko tisti, ki imajo celiakijo, kot oni, ki se glutenu izogibajo zaradi boljšega počutja, v Artichoka gluten free trgovini najdejo točno tiste izdelke, ki jih jem tudi sam.

Jutro, ko je dišalo po maratonu

Tako sem, podprt z letom in pol ustrezne brezglutenske prehrane in pol leta treninga, pričakal jutro maratona. Začuda, spal sem dobro, noč je minila hitro in počitek je bil ustrezen. Popolnoma brez kakšnih energijskih dodatkov ali pijač sem se odpravil na mojo prvo desetko.

Ob šestih zjutraj smo štartali od doma, v Ljubljani našli parkirišče relativno blizu in po dobrih 15 minutah hoje, še v temi, prišli do proge.

Kakšni fantastični občutki, ko se z 10.000 glavo množico hkrati postaviš na štart! In tam v gneči in hrupu, v resnici pa v svoji tišini, le v miru stojiš. Ne, tu se nismo zbrali, da bomo navijali na kakšni športni tekmi ali na kakšnem koncertu poslušali koga drugega. Tu smo bili vsi za enega, skupaj, nasprotnik so bili le kilometri in morda štoparica. In ne kdorkoli drug, ugnali jih bomo mi sami.

Osem minut do štarta z 10.000 srčnih utripov

Si predstavljate, kaj pomeni 10.000 tekačev, ki štartajo hkrati? Val energije, ki se preliva skozi množico, srčni utrip, ki postaja skupen. Mi, ki smo bili v naši štartni coni, smo po oznanitvi štarta potrebovali kar osem minut, da smo sploh prišli do štartne črte. Osem minut čedalje hitrejše hoje, pričakovanj, napetosti, vznemirjenja… in tiste tihe notranje misli: »Zdaj pa gre zares«.

Vsak je bil sam s sabo, a hkrati del velike ekipe. V gneči tu in tam kakšen štos, nasmeh, spodbuda – v resnici pa le način, kako razbiti tremo. Eden proti drugemu, a hkrati vsi skupaj. Proti istemu cilju. Počasi smo se približevali glasnim bobnom, ki so že od daleč oznanjali štart. Zvok te je ponesel naprej, dal zagon in te potegnil v svoj lastni trans. In tisti trenutek, ko si končno prestopil štartno črto… veš, da tak občutek pride samo enkrat v življenju. Naslednjič ne bo več prvič…

Tek, ki je bil več kot tek

Štart! Z manjšim tempom, kot sem ga imel na treningu, sem se previdno odpravil. Da bo le šlo vse po planu, da bo zaloge moči za vseh 10 km dovolj.

Prvih 5 km je šlo točno tako, kot sem bil vajen s treningov. Prvi kilometer precej nerodno, saj se, kljub ogrevanju, moja kolena in predvsem gležnji niso razgibali in ogreli dovolj hitro. Verjetno jih niti dobro ne znam. Potem so se stabilizirali in do četrtega km je bilo vse enako.

Peti km pa je bil že naporen, predvsem zaradi kondicije. Bolj kot sklepi, so mi na koncu povzročali težave mišice in pljuča. A ker sem tokrat, kot omenjeno, začel z manjšim tempom in se popolnoma prilagodil skupini tekačev okoli sebe (cilj nam je bil rezultat ura in deset minut), mi na petem kilometru ni bilo prav nobene sile. Še več, počutil sem se prav prijetno. In kar malo ponosno. Kondicija je v redu, kaj pa kolena?

Nekje okoli šestega kilometra sem začel rahlo čutiti kolena in desni gleženj. Tu pa sem, priznam, kmalu po okrepčevalni postaji pri živalskem vrtu, ob kozarcu vode, s tekom prekinil in kakšnih 100 m prehodil. Po nekaj požirkih in nekaj dodatnih globokih vdihih sem otresel nogi, previdno nadaljeval in se popolnoma posvetil poslušanju telesa.

Mi bo uspelo še te 4 kilometre, da bo skupaj 10, kar v enem kosu nisem še v življenju pretekel? Lepo mehko sem sledil množici, se pomaknil ob rob ceste, če bi bilo morda potrebno zopet počivati. Tako meter za metrom, z občutkom sem poslušal dihanje, spremljal in lociral bolečine vsakega koraka. Ne tajim, bolelo me je vse, a pod pragom poškodb, daleč od pretiravanja.

Ko me je na progi ujela družina

Lepo se je obrestovala začetna zadržanost, zaloge energije je bilo očitno dovolj in ko smo tekli po Rožni dolini, kakih 8 kilometrov od starta, sem prvič dojel, da bi cilj znal biti uresničen. Ko je proga zavila na sončno Tržaško, pa sem le še nadziral tempo in se že veselil cilja.

Ob koščku mandarine, na križišču z Aškerčevo, pa me je dodatno presenetila moja družina, katere del me je, namesto na cilju, z vzkliki pričakal že kar tu. In del proge tekel z mano! Kakšni občutki, kakšna sreča! Po 35 letih lahko zopet tečem, moja diagnoza celiakije mi je odprla oči o prehrani brez glutena! Ob srečanju s to prvovrstno prelomnico v mojem življenju so me spremljali moji najdražji!

Zadnjih 500 metrov – po nevidni leteči preprogi

V zadnjih 500 metrov sem šel kot po nevidni leteči preprogi. Nobene bolečine, nobene utrujenosti, cilj je bil za ovinkom. To sem moral deliti tudi širše, kako ne bi? Z vsemi tistimi, ki so spremljali moje priprave, ki so vedeli za ta moj izziv, ki so mi napovedali stiskanje pesti, sem na družbenem omrežju, v živo, delil ta moj dosežek. Kdor je želel, se je lahko skupaj z mano, on-line, veselil prihoda v cilj.

Kakšna sreča, kakšno veselje!! Po pol leta precej trdega dela in negotovosti, po krepki polovici življenja, se bo lahko moje življenje kar občutno spremenilo. Kako sem se veselil rušenja mita, da Miha in tek ne gresta skupaj v isti stavek! In se veselil ženinih poljubčkov in objema hčerke po prihodu skozi cilj.

Moj osebni maraton – življenje brez glutena

Lahko pretečem še deset pravih maratonov, tega prvega, malega, čisto malega, ne bom pozabil nikoli. Tu se moje življenje lomi, lahko se bom s polnimi pljuči naužil športa, rekreacije, kar je bilo do sedaj zelo omejeno. Kako sem v bistvu vesel, da so mi odkrili, kako zelo škodljiv je zame gluten! Da sem odkril rešitev, ki jo z veseljem delim z ostalimi, da sem našel dobro dieto, da sem našel plemenite sodelavce, s katerimi lahko to super prehrano ponudimo tudi ostalim. In da lahko, z mojo izkušnjo, še komu odprem oči.

Da, letos je zame prelomno leto. Verjetno je moj največji mejnik presežen. Sedaj pa se vračam tja, kjer bi moral biti že od rane mladosti naprej. A mi ni nihče znal svetovati prave prehrane.

Miha Muhič

P.s.: Še pred štartom so me mnogi spraševali, kakšen rezultat želim doseči? In po cilju, kakšen je bil moj čas? Naj povem, da mi to nikoli ni bilo pomembno. Moj cilj je bil le, da pretečem. To je bila zame zmaga. A če že, tekel sem natančno 1:08:11. Kar je nekako dve minuti hitreje kot sem predvidel in v katero cono želenega časa sem se tudi postavil na štartu.